Omemba: Nataša Velikonja

»Preden smo bile feministke, smo bile lezbijke.«

»Geji naj bi bili ozaveščeni subjekti, ki delujejo progresivno.«

»Neprimernost izraza 'rizične skupine' v povezavi z istospolno usmerjenimi.«

»Preden smo bile feministke, smo bile lezbijke«

»geji naj bi bili ozaveščeni subjekti, ki delujejo progresivno«

»neprimernost izraza 'rizične skupine' v povezavi z istospolno usmerjenimi«

»Grizljati božansko«

»Ostre in subtilne, nežne in brutalne hkrati«

»Je, upam, kar pogosta reakcija človeka v družbi, ki ni najbolj prijazna, kjer je ogromno homofobije, rasizma, šovinizma, seksizma, in to je moj način akcije.«

»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«

»Gre za celo serijo različnih govoric, diskurzov, odnosov do jezika in do sveta.«

»Povrhu vpeljuje izjemno precizno, 'dvosmerno' kompozicijo verza, ki bralca popelje v izrazito odprt tekst, v katerem sta njegovi domačnost in gotovost hipoma 'razseljeni'.«

»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«

»Je praznik ustvarjalnosti, bogata, nebrzdana paleta brezmejnih – tako hudomušnih kot melanholičnih – pesniških podob iz različnih časov, koncev in krajev, mojstrsko ujetih v jambske štirivrstičnice.«

»Se ponaša s spontano igrivostjo, iskrenostjo in vitalizmom, pa tudi s kompleksnostjo in zrelostjo.«

»Gre za eno izmed tistih redkih vrst 'objektivistične' poezije, ki takoj osvojijo s svojo jezikovno svežino, drznostjo in prodornostjo – predvsem pa s humorjem.«

»Vseskozi sem na nepravem mestu.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»Vpraša me, kako sem, / da sem žalostna, ji rečem, / da bi morala imeti okrog srca zidarske odre …«

»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včeraj popoldne sem sama sedela v Lezbični knjižnici, / gledala predse, čakala, da mine čas, / ko je čakanje edino aktivno dejanje, / ker je minevanje edino aktivno dejanje.«

»pobili ste Zofko Kveder, / pobili ste Vido Jeraj, / popolnoma ste izbrisali Pavlino Pajk / in Ljudmilo Poljanec, / v tisti burševski sobi Društva slovenskih pisateljev / jelenji rogovi, / Trubar, Cankar, Voranc, Prešeren, / in vsi govorijo o slovenski kulturi / in kamorkoli pogledam, same burševske sobe, / temen les na stropu, / temen les na tleh, / temen les opaž, / tapete temen les.«

»kot da sem onkraj / in kljubujem slovesu, / da je ljubezen kljubovanje, / da kljubovanje ni osama, / ljubezen ni osama.«